To mesto je imelo parke, smeh, posluh, barve
in prebivalce.
Zdaj so vsi temni in nerazločljivi.
Z Rožnika se vrnem še pred mrakom,
ulice so iste, pot domov že najdem,
a prepoznam jih ne. Podhodom se izognem,
še pred mrakom so temni, nerazločljivi.
Tam teče človek, ožema se, steka v kanale,
v vzporedni svet podzemlja. V strah.
V norost. Segregacija pronica kot voda,
a ni voda. Voda bi odtekla.
Nič več ne hodim ven.
Vrata zaklenem. V nerazločljivost.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Fotoverz na enem listu
Na žalost tudi jaz
vse bolj zaklepam vrata.
Včasih jih nisem...
Lp
Andreja
Ja, Andreja.
Lepo bodi,
Mirjam
In se zavemo, da se ne moremo adaptirati na takšno sedanjost ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!