Šele zdaj jokam, ko pišem. 

Solze z starega lica brišem. 

Na mizi papir ves moker. 

Kot na odru star, razigran 

rocker. 

Prej nikoli nisem jokala. 

Mogoče samo nisem mogla. 

Lahko bi a še to nisem znala. 

Mogoče morala sem napisati. 

Da oči, srce sta začela jokati. 

Solze si brišem, ko pesmi 

pišem. Stara čustva nekdaj 

preživeta. Stara pesem 

neizpeta. Pesem tu v samo 

življenje ujeta. 

Pesem stara a pesem nova 

v solzah poeta. Hvala ti moj 

moker papir. Vse preneseš. 

Nazaj v življenje me odneseš. 

Odplujem daleč stran. Kot 

barka na morju v znano 

luko in star pristan. 

Ko zastale so solze vsak dan. 

Blanka Drnovšek