Močna sila reže v prsi,

sila časa, ki je bil.

Čvrsti vozli skupaj v vrsti,

vzorec, ki me je gradil.

Pravih najdem ne besed,

trudim se na vse pretege,

da lahko bi bil sprejet,

se znebil sramu zadrege.

Kaj se v megli uma skriva,

kar konstantno me ovira?

Strah v telesu moč dobiva,

upanje počasi umira.

Gre življenje vztajno mimo, 

čakamo obsodbo smrtno.

Vemo ne, da od nekdaj spimo,

druge obsojamo zahrbtno.

Vse pretrd je oreh znanja,

bol bremena nas teži.

Vsak od nas pač raje sanja, 

sadež vrtu prepusti.

Bor