V tisti mali, starinski postelji je ležal volk, zakamufliran 

v nočno čepico Jacobove babice, ki ji je sestrica 

Rdeča Kapica v hišico na robu gozdička prinašala hrano 

ter priboljške: tudi kos potice in štefan vina.

Sestrico so imeli rajši kot Jacoba: bila je milega pogleda 

in mehkih las, medtem ko je on gledal jezno, nasršeno, pa še 

žabam je pulil krake, čeprav ju je rodila ista mati.

Metal je kovance in ugibal. Če se sestrica ne bi vrnila, — …

In se ni. Volka so lovci na koncu zvili in uokvirili.

Babica pa zdaj biva v majhni garsonjeri na robu 

blokovskega naselja, kjer jo stalno čuva strašni volk 

brez čepice. Da nihče več ne upa k njej na obisk.

Mirjam Dular