IMPLOZIJA
IMPLOZIJA
Skupaj s tabo zmorem pasti vase;
to pradavne so globine,
kot potapljaški je refleks sesalcev.
Od sreče v sebi - dihanje zastane…
Čutim tvojo roko na ramenu,
postajam majhna kakor hlebec kruha…
In ti zagrizeš v zlato skorjo,
v skorjo in v sredico belo…
… ko vse diši po žitu in sladkosti,
ni važno, kdo sejal je žito,
ni važno, kdo ga mlel je, mesil moko;
zdaj je vse v objemu tvojem,
ko hlebec stiskaš tesno k srcu.
In jaz izginjam vase
kot kruh, ki se spreminja v sladkor…
Tako sem skupaj s tabo v sebi,
tam kjer človek JE, kot da ga NI.
Nada, dobrodošla na portalu, lepo, ustvarjaj še naprej:-)
Lepo bodi,
Stojan
Zanimiva pesem, Nada.
Dobrodošla! :)
Lp!
Pozdravljena, Nada, dobrodošla na Pesem si tudi v imenu uredništva. Lepo, da si se nam pridružila. Pesem, v kateri se čuti prehajanje, preoblikovanje in sobivanje nas je tudi nagovorila, čestitke,
lp,
Ana
Zaista izvrsno!!!
Ivan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nada
- 03. 10. 2021 ob 21:48
- Prebrano 418 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 116.59
- Število ocen: 8