Na prvo pot sem šla z eno torbo, v nedeljo zvečer,
pa je bilo vse v njej: preobleka, malica, spomini.
Ko sem se vrnila, so že ruvali repo, vsak par rok bi prišel prav,
četudi razmehčan od mestnih pohajanj, a dan se je toliko skrajšal,
da sem raje bežala pred temo na zadnji peron osvetljene postaje,
ki se ni nehala oddaljevati, dokler ni popolnoma izginila v pozabo.
Druga pot se je premikala po kotalečih se kolesih,
pod njimi je sproti pronicala, trdila se je in pokala,
kot francoska štruca v kmečki peči. Včasih so ji nasuli orehov,
spet drugič bio-jabolk, krompirja ali slabe vesti; hiša se je polnila ali praznila,
kot je naneslo; nanašalo, očitalo in odpuščalo.
Tretje poti so prihajale nasproti, nisem se jim izogibala,
niti ko so poletavale višje, niti ko so polnile podstrešja in kleti.
In mirno plavala bi moja barka … (OMG!) ... časopisasta barčica,
sidrana, nametana s preoblekami, malicami in spominjanjem.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Odlično se vse tri poti na koncu spentljajo v eno veliko popotovanje, ki na svojem krovu nosi nekaj nostalgije, pa tudi veliko radovednosti po novih poteh.
Čestitke,
H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!