spet je mrtev letni čas

mar niso vsi obrati zemlje enaki

mar niso češnje odcvetele brez mojega pogleda 

se ni končala nikogaršnja noč 

da je težko pozabiti hlad

ko ne sedi nihče ob mizi

je bilo brez mene vse

z enako bolečino

in v zidu razpoka

v njej čriček

mrtev in nem

mar se ni zid zamajal, a ne povsem sesul

mar ni miza ostala na istem mestu

da spomin dóma utripa iz barv

odtisnjenih na praznih krožnikih na mizi

ali se ni cvetoči slak vil po robovih prta

ne slišim glasov

jutra in večera

prerezanih s samotnimi kriki

vrane

vrača se na streho

porušeno v nenaseljeno tišino

predaleč sem za spreminjanje spominov –

mar nismo pisali pisem, ki so zgorela

se jih dotikali za večnost

mar niso bile besede začetek

mar se nismo oklenili topline, ko smo obrezovali namizne prte za mrtvaške

ali so sveče za nas že onemele

(Iz cikla: Louise, o dvojini še nisva govorila)

Milan Žniderič - Jošt Š.