Pegasto dekle,

s kmetije je bila,

gore poskrbele so,

da sva se ’ndva našla.

Že na prvem snidenju,

sem šlatal njen utrip,

ona pa je gledala,

v star in zlomljen kip.

Na drugem srečanju,

mi rekla je,

naj kupim si kitaro,

a bleknil sem, 

kot Adi S.,

da dal sem jo v omaro.

Po treh,

mogoče štirih tednih,

ji trebuh je narasel,

od piva, vina, čokolade,

medtem sem junce pasel.

Bila vesela je vse bolj,

in jaz,

tako, tako,

srbel me je ta-lev podplat,

ko mislil sem na njo.

V gostilni sva nažirala,

vsak svojo safalado,

pogrizla stole in vse fir’nke,

in belo čokolado.

Doma bilo nama lepo,

no ja,

tako-tako,

je detece igralo se,

z drobno "pišuko".

Na prvi zmenek spet sva šla,

čeprav to ni mogoče, 

mečkala sva se celo pot,

jaz: Ona tako hoče!

Smejala se je v moj obraz,

da genij sem z odliko,

jaz pa brez upanja,

sem gledal v neko piko.

V sreči sva ljubila se,

ljubila se ob sveči,

ponoči pa sva kuhala

solato, riž in "paradajz",

ne morem druz’ga reči.

Da bi spoznala se

v kakem Ljudskem domu,

lahko bi trdil in potrdil,

da bi ga spet polomu.

V romanci,

pa ne šalim se,

sem zdržal 200 let,

režalo se je vse nebo,

naprej je šel ta svet.

Sem gledal ji v lanec zlat,

in ona mi v očala,

tako iskreno in srčno,

da kmalu sva zaspala.

Da ne bi ji v čelo gledal,

sem odhitel domov,

navil sem crknjen gramofon,

ugasnil ga in "zbov".

V desetih tednih žuranja,

sva plezala v oblake,

sva gledala v gramofon,

v madež od omake.

Na prvem zmenku gledal sem,

da bil bi vsaj urejen,

obrisal potno čelo,

z rokavom,

kot "kreten".

Vsak ljubi dan,

prav vsako noč,

je hrustala bombone,

papirčkov pisanih,

porisanih,

imela sva na tone.

Da ne bi,

vest že peče me,

povedal po resnici,

sva skupaj bila 10 tednov,

in to v polovici.

Še hruška se smejala je,

ko sem solato pral,

ko ona je odhajala,

sem bil čisto krvav.

Zaklical sem,

joj, ljubica,

mozolje ’maš na glav’,

za slovo,

lepo, a moreče,

sem kufer ji podal.

V kufru je bil ves denar,

deset milijonov in pol,

a kufer,

jezen in pošteno hud,

je sam v vijugah "šou".

Midva z mojo ljubico,

še zdaj lepo živiva,

v stari televizor gledava,

a slika je že siva.

V sivih najinih laseh,

se skriva žalost, strast in smeh,

a midva sva že plešasta,

povem vam,

če ni greh.

Ljudje so zlobni kakor noč,

prijazni so kot dan,

jaz pa v tem 10 in pol priznam,

da sem zaspan.

Zakaj bi spal,

ker sem zasral,

vse to in še vse isto,

a sreča moja,

zrem v njo,

v mojo drago Kristo. 

Angel