Gre v temo noči.
Pusti zvezdam,
da štejejo korake.
V bose podplate se otiskujejo kamni.

Nezmotljiv vonj alg.
Komaj slišno igranje vode s peskom -
nokturno, ki popije borno vsakdanjost .
Z  dlanjo drsa po gladini.
tipa navidezno mejo.
Nenadoma,
kot prestrašena sardela,
skoči v mehkobo.
Zaziblje ji koščene boke in prsi.
Na rokah žarijo oči planktona.
Raznese ga na vse strani .
Potaplja se v zvoke tokov,
z jato srebrnih rib riše vzorce,
ki ji odpirajo kožo,
in srkajo bolečino iz školjke.

Mesec se leno premakne v oko bora.
Hitro se dvigne iz objema vode -
s curki vode,
ki spolzijo v tla.
Posuta s slanimi kapljami,
z nagrbančeno, svetlečo se kožo,
ki jo liže,
se počasi vrača.
Z mokro glavo zaspi.
Spet sanja, da se je vrnila domov.

Naplavila jo je vojna.

Njeno zdravilo je plavanje.

Pred hiško s plavimi polkni in vrati
(kjer ni več opranih steklenic
ki jih je nabrala v smeteh),
sedi na vozičku.
Prime me za roko.
Oči valovijo.
"Si sanjala, da si plavala?"

Hvaležno pokima.

nada pecavar