V zlatem, zlatem okvirju suvenir
na njeni beli pajčevina-steni.
Barčica po morju plava*,
Ona na barki, v beli, beli obleki,
ona na promenadi, z ljubkim senčnikom v roki;
drevesa se pri-i-klanjajo.
Zadrží ljubki, ljubki širokokrajni klobuk.
Se smehlja? Se nasmiha? Hrani drobno srečo?
Oj, le naprej, oj, le naprej,
še leto, še kakšno drobno, drobno leto
njenih tesnih, marmornih ožin;
dokler je še-e vetra kej**.
Njena, njena je belina, njeno je zlato,
za robom okvirja. Za obzorjem. Jadra.
… do neskončni-ih krajev, mej.
Iz morja prihaja, iz morja je cela, —
vendar se ne restituira več vanj.
——————————
* https://www.besedilo.si/ljudska/barcica-po-morju-plava
** https://www.youtube.com/watch?v=n3N7Y76O-Uk
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!