Prehodi. Srečanje na točki preloma
Gledal jo je tako nepremično, da se je ustavila.
Se mar poznava, je vprašala.
Ne, je odvrnil, nisi ti, ne razločim te.
Sem, a moja dežela je daleč, doma nimam. Spim pod milim nebom.
Tudi moja dežela je daleč. Če spim, sem srečen.
Srečna sem, če spim, je ponovila. Hodiš?
Da, je prikimal, distance merim, satelitu verjamem.
Jaz pa ga ne vidim, moj pogled meri tla.
Tvoj pogled je tvoja usoda, je zamrmral, daleč sega.
Na koncu se razdelim, je zašepetala, nisem svoja.
Odkrušil je kotaleči pogled.
Zanimiv dialog, se mi pa zadnja dva verza zdita nekoliko odveč, (tisti nisem svoja se mi zdi pomenski vrh).
Premisli,
lp, Ana
Da, se strinjava glede vrha. A se mi zdi cudno koncati kar tam. Kaj pa takole?
Hm, pomaga tudi vprašanje ob posamičnem verzu: kaj novega, bistvenega doda k (pomenu) pesmi?
Res pomaga! Ni prispeval. Vseeno mi manjka zaključitev okvirja. Še zadnji poskus :)
urednica
Poslano:
26. 09. 2021 ob 10:14
Spremenjeno:
26. 09. 2021 ob 10:14
Dobra rešitev, pesem zdaj zaokroža dialog, ki veliko pove o sogovorcih in njunih vrstah ... čestitke,
lp, Ana
Me veseli, da sva se “srečali”!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 22. 09. 2021 ob 19:52
- Prebrano 352 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 4.27
- Število ocen: 1