Se še spomniš juter, ki so dišala na naju? Ko je sonce počakalo, da sem po tebi polovil vse zaspance. In veter je zapiral okna zvokom z ulice. Voda je stekla po najinih strugah. Brodil sem po mokrih obrežjih. Izgubljal sled prebujajočega dneva. Predramil volkuljo, prebeglo iz tropa.

Nad tlemi so lebdeli vzdihljaji. Ki so potihnili z najinimi koraki. Pogledovala sva se v ogledalu. Kot da dvomiva v odsev.

igorj