Pershephone the Wanderer

prisluhnem besedam Perzefone v zrcalu

vendar na tej strani ni glasu moje matere

ljubeče se dotika zemlje

zemlja se v njo vrača –

plačilo, ki počasi kopni praznino nad zemljo

 

črnina se dviga

kipi  

iz plitvo razlitih senc

 

brezbarvno

skoraj neznosno

 

prostor Perzefone

je pred neprehodnostjo

prepleten

z nebivanjem

 

nikjer sledi

odgovorov, kje se skriva

z dotiki potešen poraz

 

odvržen

ljubezen odvrže

smrt sprejme, ne spremeni: Perzefona

 

prihaja kot obljubljena samota

v preročišča deklice

in na obale ugašanja valov

 

zdi se, da tudi zemlja molči

besede se pogrezajo

v domovanjih

ki so si jih izmislili bogovi hrepenenj

in bog, ki se uleže ob Perzefoni

da lahko izgine svod zapovedi

kakor privid matere

ker želi spati sama

v ostalinah hčera

 

in ni nikogar

ki bi bil drugačen

vsem odteče

drugačnost

 

telo in zemlja in duša

so zaporedje razreza

 

iskanje brezpotja

izračunava ločnice

tišine-besede

 

odgovorov ni

v belini

 

barve jo

oskrunijo –

 

nato jih znova ogrne sneg 

 

Perzefona razmišlja o ljubezni, o peklu

ne ve za belino

za hlad

ki v njo pada iz otroškega vozička

 

leže v neznano, kjer je Had

morda v misli ali v strast

ali v strah in v nekaj

česar ni mogoče najti

v mislih

 

zemlja ne pozna misli deklice

ni mati

v njej ni treba verjeti v ljubezen, česar ni

le nedokončnost se zdi hladnejša

in večja

od grožnje teme

 

v njih rojena deklica rojeva

 

s preostankom nedoživetega

straži negibnost

saj nihče ne pozna izdiha

če sledi vdih prevar

v razpotja

med smrti

 

števila izenačenih nihajev

utripov

ni treba določati

 

izračun, ki ga izpiše

življenje zapuščenih otrok

se na koncu izide

 

z rezultatom

v ponovljeno minljivost –

 

brez roba ostaja dvom

duša ni zemlja

zgoraj in spodaj je

kar ni minljivo v zemlji

 

ležeči čutijo dno in ne pajčevine neba

kar ni izbira –

Perzofenin molk pritrjuje

če prisluhneš

 

kot molku med spečimi –

budna je le smrt

 

ki se približuje sledi

ko ugaša

dotik

beseda

belina mater

in tema znova pleni

plodnost

 

zemlja zgrmi

v večne sanje

 

da použije dušo

v nemost

sotočja

 

kaj boš odgovoril

ko te božja roka povabi v prah

 

 

 

 

(Iz cikla: Louise, o dvojini še nisva govorila)

 

 

Jošt Š.

Stojan Knez

Poslano:
08. 09. 2021 ob 13:17

Jošt, tema za razglabljanje ...

 Vsekakor lepo,

Stojan

Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
08. 09. 2021 ob 14:10
Spremenjeno:
10. 09. 2021 ob 09:40

Kaj pa naj rečem k tolikemu zajetju de profudis.

da se med branjem  izgubim v podzemlju, spet vrnem na površje v svetlobo in ponovno potonem

da sno vsi Persefone

da me nekaj pomladi v pesmi presune in da je tudi zima lepa


lp

pi

Zastavica

Jošt Š.

Poslano:
10. 09. 2021 ob 09:26

Stojan, Irena, hvala!

Morda je ta čudoviti (brez)um z utripi (deklice) nespremenjenosti, ki je ni mogoče uresničiti, le ravnotežje izrekanja vsega med tu in dokončnostjo tam


Lp!

Jošt Š.

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
15. 09. 2021 ob 20:34

Ja, Perzefona (deklica), ki preživi pomlad in poletje na zemljinem površju, potem pa odide v podzemlje ... bogate podobe, združene z osebnim razmišljanjem o smrti in odhajanju, čestitke,

lp, Ana

Zastavica

Jošt Š.

Poslano:
17. 09. 2021 ob 07:05

Hvala, Ana!

Lp! 

Jošt Š.

Zastavica

Katica Badovinac

Poslano:
17. 09. 2021 ob 19:56

Jošt, iskrene čestitke na Podčrtanki za ovu prelijepu pjesmu!

Lp, Katica

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Jošt Š.
Napisal/a: Jošt Š.

Pesmi

  • 07. 09. 2021 ob 17:50
  • Prebrano 290 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 226.56
  • Število ocen: 9

Zastavica