prisluhnem besedam Perzefone v zrcalu

vendar na tej strani ni glasu moje matere

ljubeče se dotika zemlje

zemlja se v njo vrača –

plačilo, ki počasi kopni praznino nad zemljo

črnina se dviga

kipi  

iz plitvo razlitih senc

brezbarvno

skoraj neznosno

prostor Perzefone

je pred neprehodnostjo

prepleten

z nebivanjem

nikjer sledi

odgovorov, kje se skriva

z dotiki potešen poraz

odvržen

ljubezen odvrže

smrt sprejme, ne spremeni: Perzefona

prihaja kot obljubljena samota

v preročišča deklice

in na obale ugašanja valov

zdi se, da tudi zemlja molči

besede se pogrezajo

v domovanjih

ki so si jih izmislili bogovi hrepenenj

in bog, ki se uleže ob Perzefoni

da lahko izgine svod zapovedi

kakor privid matere

ker želi spati sama

v ostalinah hčera

in ni nikogar

ki bi bil drugačen

vsem odteče

drugačnost

telo in zemlja in duša

so zaporedje razreza

iskanje brezpotja

izračunava ločnice

tišine-besede

odgovorov ni

v belini

barve jo

oskrunijo –

nato jih znova ogrne sneg 

Perzefona razmišlja o ljubezni, o peklu

ne ve za belino

za hlad

ki v njo pada iz otroškega vozička

leže v neznano, kjer je Had

morda v misli ali v strast

ali v strah in v nekaj

česar ni mogoče najti

v mislih

zemlja ne pozna misli deklice

ni mati

v njej ni treba verjeti v ljubezen, česar ni

le nedokončnost se zdi hladnejša

in večja

od grožnje teme

v njih rojena deklica rojeva

s preostankom nedoživetega

straži negibnost

saj nihče ne pozna izdiha

če sledi vdih prevar

v razpotja

med smrti

števila izenačenih nihajev

utripov

ni treba določati

izračun, ki ga izpiše

življenje zapuščenih otrok

se na koncu izide

z rezultatom

v ponovljeno minljivost –

brez roba ostaja dvom

duša ni zemlja

zgoraj in spodaj je

kar ni minljivo v zemlji

ležeči čutijo dno in ne pajčevine neba

kar ni izbira –

Perzofenin molk pritrjuje

če prisluhneš

kot molku med spečimi –

budna je le smrt

ki se približuje sledi

ko ugaša

dotik

beseda

belina mater

in tema znova pleni

plodnost

zemlja zgrmi

v večne sanje

da použije dušo

v nemost

sotočja

kaj boš odgovoril

ko te božja roka povabi v prah

(Iz cikla: Louise, o dvojini še nisva govorila)

Milan Žniderič - Jošt Š.