Oboje znamo da su otplutali
polomljeni svjetovi a ja se pitam sred njena oka
upisanog u koru prolaznosti zašto se onda
tako lako odmičemo i u prošlost i u budućnost
Oboje znamo da su otputovali oni koji
u kaosu mogu čuti harmoniju
Pustite da je zovnem dok napušta
New Jersey u trenucima dok
seoskom stazom ostavljam tragove
Pustite da je dodirnem iz metafizičkog centra svijeta
da zov naseli zajedničko nebo
ponad praznih perona i da tē aveti
smire njeni koraci
Molim Uzroke i Posljedice
iako ne znam koliko kaosa ima u harmoniji
iako ne znam tko je priljubio lice
na prozorsko staklo i u sjećanju se
na mene smiješi
Oboje znamo da polomljeni su
naši svjetovi i zanosnim lutanjem
uzburkali bît doticanja
u tako dugim snovima
Hvala, Marina!
Hvala, Jagoda!
Čast mi je :)
Dragi Mirko, ovo se čita u jednom dahu, iznova i iznova. Sprega boli, metafizičkog, filozofskog, životnog, empirijskog, neželjenog, a doživljenog, nedoživljenog (samo sanjanog).
Vrijeme je apsolut, tiranin staklenog lica koje se za svakog od nas bora na jedinstven način. Naš susret s njim u ultimativnom trenutku nije ništa više do smiraj još jednog ovozemaljskog dana, ali bez nas. No, trajanje tek onda počinje. Možemo ga osjetiti pod zapešćem, u onoj žili ponornici koja hrani tu prolaznost u nama.
Dragi Mirko, sjajna, sjajna pjesma!!!
Znače, veoma znače tvoji komentari, draga nikita.
Hvala ti !
polagaš me v valovanje trav
ko iz senc izcejaš svetlobo
ki odseva z gladine življenja
igorj, lijep pozdrav !
Pesem, ki presega izginulo, izgubljeno - z iluzijo in ljubeznijo, ki traja, dokler jih vsaj poslednji ohranja in privablja iz metafizičnega sveta ... - čestitke,
lp, Ana
Hvala najljepše, Ana !
lp, Mirko
Čestitke k izboru pesmi za tujejezično pesem poletja 2021 z utemeljitvijo uredništva:
Glasovi, ki so odpotovali, so ujeti v pesem posebne dvojine, ki presega bivanjski okvir. Zlomljeni svetovi ločenih oseb se napajajo v spominih na preteklost in v trudu izmišljanja skupne prihodnosti, nikoli ne morejo biti v tukaj in zdaj. V metafizičnem centru sveta pa se prividi so-hoje in so-obstajanja zdijo resnični. Klic, ki je povezal svetove tukajšnjega in tamkajšnjega, ni brez odmeva, naseljuje skupno nebo, ki tako postane skoraj snoven prostor - izrisuje ga hrepenenje. Podoben je sanjam, ki pa so za pesniški subjekt dragocenejše od resničnosti. Pesem, ki se izvija iz kaotičnega sveta nepojasnjenih vzrokov in posledic v harmonično (pomirjeno) občutenje vse-enega, kjer je tudi dotikanje prelomljenih svetov mogoče. Podobe v pesmi vračajo stanje harmonije, okruške svetov znova spletejo v enega, bralci se vračamo vanj in neustavljivo nas pritegne; dotakne se središča, v katerem slutimo lastno povezanost s centrom metafizičnega sveta, ki ga je ustvarila prav ta pesem. (Ana P)
Poslano:
02. 12. 2021 ob 19:02
Spremenjeno:
02. 12. 2021 ob 19:02
O, Jur, zanimivo, tudi jaz sem jo že prevedla:
https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/158385/glasovi_ki_so_odpotovali
Se oproščam, Ana, ker nisem opazil. Ko si objavila svoj prevod sem bil dalj časa v tujini tako, da sem tvoj prevod spregledal.
Svoj prevod sem prestavil v prevajalsko delavnico, vendar ga ne znam izbrisati. Prosim če to narediš ti.
Hvala in lep pozdrav!
JUR
Najljepše se zahvaljujem, JUR.
lpm
Oh, ne, Jur, meni pa se zdi ravno zanimivo, da lahko opazujemo mesta, ki so enaka in tista, ki so različna, pa vseeno pomenijo enako - v bistvu je pomembno, tudi zato, da se začnemo zavedati, kako deluje besedilo v drugem jeziku - nekdo je nekoč dejal: kolikor prevajalcev, toliko prevodov ;)
Zato bi te prosila, da ničesar ne brišeš, če se tudi ti strinjaš ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!