Mokra zavesa.
Gosta,
odbija se od krošenj.
Pogoltnem zvoke in mokroto.
Da me osvežijo, razširijo pore
zapacane od razpadajočih mask
in počenih mehurjev
nevarne samozadostnosti.
Umijem se s tišino.
Natočim jo v srce,
izperem zrkla
in rdeče veke.
Pretihotapim se pod kožo.
S kosti pobiram solze.
Zgostijo se v megleno tančico,
posrka jo rob vesolja. .
Postajam topla,
žametna praznina.
Razlivam se.
Zadišim kot drobne,
mnogocvetne roza vrtnice,
ki so sanjale
na vrtu stare mame.
Pesem o zdajšnji samosti, ki se zažira v vse pore, do kosti - in želja po biti v nekdaj ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!