O tem kako se sprašujemo o smislu
Včasih
ne vidim več vrvic in nič
me ne dreza V tem da sem
prazna je največja samovšečnost
Iz tople vode opazujem netopirje
in štejem njihove zamahe Koliko
požarov poplav bo to in prikladnih
izgovorov V moje besede verjame
nekaj ljudi Njihovih vrvic že dolgo
ne vidim več
Nekje preberem da so otroci izgovor
za izgovarjanje ljubezni in da poplave
niso nikoli ne obstajale Noe obstaja
kot večna praznina Netopirji priletijo
iz Mirjamine pesmi* in verjamem
njenim besedam
Tisti ki vleče moje niti živi na dnu
mojega bazena Ko zaplavam sem
videti kot prikupna marioneta
nekih besed
*Mirjam Dular: Luč dneva (https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/148424/luc_dneva)
O, Helena! :) Čudovita in zanimiva je tvoja pesem, a tudi težka, jo bom morala še nekajkrat prebrati, saj ob vsakem branju najdem v njej še kaj, kar se mi je prejšnjič izmaknilo. In totalno sem važna, da sem se znašla v njej. :) :-)
Mirjam
Hvala, Mirjam. :)
Nekaj tvoje poezije se je vsekakor usedlo vame. :)
Lepo bodi!
Helena
Poslano:
18. 08. 2021 ob 15:04
Spremenjeno:
18. 08. 2021 ob 15:05
mojega bazena"
Včasih me prešine da sem lutka, ki jo vrvice mojih preteklih početij premikajo sem in tja...zdaj.
Videti niti, ki se nevidno prepletajo med ljudmi in tiste, ki jih vleče (ne)smisel - uvid, ki odraža modrost; globoka bivanjska pesem, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 17. 08. 2021 ob 12:34
- Prebrano 519 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 133.31
- Število ocen: 7