ozke ulice in
kamnite hiše,
ki se brezizrazno
stiskajo ena k drugi.
Zvonik reže nebo
in sanje nevernikov.
Za režami polken
čemijo črne rute
z izsušeno kožo
in grenko črto
namesto ustnic.
Sesajo sveže vonje.
Za hip se jim
razširijo nosnice.
Sivi možje
s praznimi mošnjami
posedajo
ob kozarci neizrečenega.
Z oglatimi pogledi
streljajo ptice brez jat.
Ko zasmrčijo,
sanjajo.
O dražečih stegnih in prsih.
Zraven ležijo
pozabljene črne rute.
V izpitem molku.
pesem pod pljučnimi krili .
za toliko embolije , ki svetu odraslih v prihodnosti odpira vrata zaprtih src.
Zelo mi je všeč to mesto, ki se skriva v vsaki družbi.
Samo ta del me malo zmoti.
Sivi možje
s praznimi mošnjami
posedajo
ob kozarci neizrečenega.
Z oglatimi pogledi
streljajo ptice
ki niso v jati. brez jat.
Balinajo z njihovimi srci.
Ko zasmrčijo,
sanjajo.
O dražečih stegnih in prsih.
Kaj meniš?
Seveda gre za fineso.
Lepo bodi.
Helena
Čestitke za odlično ujeto družbeno melahonijo. V vsaki podobi se skriva nešteto občutij in smeri za razmislek, vse skupaj pa deluje kot organska celota.
Helena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!