ko se je znočilo
ko se je znočilo
je na nočno omarico položil svoje veke
odprl noč na stežaj
in nežno snel luno z neba
ko je malo kasneje
umrl
so ga stene sobe
spoštljivo pokrile
s tančico zbledelih senc
in mu sezule težke korake
z njegovih starih črnih škornjev
naslednje jutro
je bilo pogrnjeno s svežo belo rjuho
s stropa kuhinje je kapljalo nebo
v zraku je dišalo po izpranih oblakih
ptice pa so z okenske police
zobale drobtinice
neke drugačne tišine
kad se smračilo
kad se smračilo
na natkasnu je spustio vjeđe
široko otvorio noć
i sa neba nježno skinuo mjesec
kad je malo kasnije
umro
zidovi sobe su ga
s poštovanjem pokrili
velom izblijedjelih sjena
i svukli mu teške korake
s njegovih starih crnih čizama
slijedeće jutro
bilo je prekriveno sa svježom bijelom plahtom
s kuhinjskog plafona je kapalo nebo
i zrak je mirisao na isprane oblake
a ptice su s prozorske police
zobale mrvice
neke drugačije tišine
Komentiranje je zaprto!