Midva sva eno
v perspektivi stranskega risa.
On je zmeraj dva koraka pred njo,
ko se vračata od nedeljske maše.
Najino vlečko raztegnite,
vse je pisalo na njej.
Ona sestavi kosilo,
v obroč razprtih dlani ga odloži.
Obroč se tanjša kot žvečilka,
popusti kot slina med prstoma.
Da bi se sprhneli sin nasmehnil,
da bi odprl usta in jedel, letel.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Me veseli, cane. :)
Odlična dvojina, ki se staplja, oddaljuje, dopolnjuje, hrani, strada ... in se razleti v Ikarja, ki bo morda letel ravno dovolj visoko, ali pa tudi ne.
Čestitke,
H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!