ptica časa
sedem na lesketajoči rob bližine
spustim solze na dojke
in opazujem krastavo hišo
ki mi je postala prevelika
oblaki molka se kopičijo
premikajo me vse bolj proč
v črno luknjo bašem praznino
in v noč zabadam meč
odenem se v zavetje krošenj
pokrijem z listjem upanja
in v grčastih vejah najdem
topel objem
Dobro si to "zakomplicirala", mi je všeč.
Lp, Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 17. 07. 2021 ob 15:28
- Prebrano 305 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 100.84
- Število ocen: 4