Postaja jasno.

Od tu naprej sva sama.

(tolikokrat bom izgovorila besedo,

da ne bo več slišati, kot besedo)

Vsi ostali so,

takoj, ko so uspeli -

razkadili so se in amen.

Počnejo lahko, kar se jim zljubi.

Moja prijateljstva, takšna kot so, 

ne sklenejo željenega kroga.

Premalo rok si podaja snov za to

(podobnost. Med glavonožci 

težko opaziš njen neobstoj,

rok nimajo, kakor začneš z njimi loviti misel 

iz krušne peči, postajaš pečen človek,

dirigent za slep orkester.

Snov je sipka, za lovke neprijetno

lepljiva, v zmes, pod klobukom

naše večine poganja

fotosinteza),

kar je dovolj, za vse.

Ne znaš si pomagati.

tvoja glava je že hlebec

počasi v obliki žemelj

Bo zmanjkalo vedenja o tem,

zakaj ribe ne bodo razvodenele,

kako, da golobi ne bodo nehali letati,

-

zakaj bo zagotovo nekdo ostal na suhem in

kdo bo zaplaval v orkan na obali,

-

ko bo potrebno storiti samo

to in nič drugega,

ko bi vendar lahko karkoli?

-

Naj te ne zanimajo,

ali bodo končno peki izdali

svoje skrivnosti.

Ko ti zmanjkuje drobtin,

ne pomagajo niti besede,

dokler ob tvoji senci ne sedi senca

prijatelja  (za njiju).

Stalno se obračam tja, kamor sem zasadila 

svoj podedovani krajec.

Okolica je zelena, neprepoznavno, bujno,

središče pa je še kar suho,

s pogledom vanj

iz kamna  slutim

da bi sprožila iskre...

Go(vo)reči grm se(no) prepozna

po tem, da nič drugega

v gozdu ne gori.

Rokujem se s triperesno deteljico,

počutim se izdajalka

brez objema

za slovo.

Zbledela bom z vsemi barvami

brez odmeva.

(V sivini

med ljudmi

se znajdejo ljudje.

Žrtve so majhna telesa.)

Naj ti ga lepo predstavim, otrok

v prvi vrsti je izdajalec, on

... ne razume poezije.

afrokinetika