POSLEDNJI ČLOVEK
razbrazdan pogled
izsušena koža
slamaste niti preko ramen
rdečina pomešana s črnino
pozabljeni zvoki
davno umorjena čustva
jok brez solz
hoja med ostanki nečesa
kar je daleč nazaj
bilo zeleno
tam se je igral
otroški smeh
le šum tekočine
ki se je nekoč imenovala reka
zapušča željo po dotiku neba
komaj zaznaven nasmešek
odkrije v spominu trop srnic
še teh nekaj kapljic
izkoristim v telesu
pa grem
nikogar več ni
da bi mu rekel
zbogom
Človečnost ima nizko ceno, nemara pomanjkanje marsikoga zdrami...
Pesem dojemam kot opomin, strašen opomin človeštvu. Čeprav človeštvo dirja v tej smeri, upajmo, da se črni scenarij ne bo ostvaril, da ne pridemo do "poslednjega človeka". To problematiko sem obravnaval v pesmi ODA LOPATI, ki se konča s verzi:
Pored svih mašina što ih čovek stvori
Zadnji je posao obećan lopati.
Da l' ćeš smoći snage - pitanje me mori -
I čoveka zadnjeg sama zakopati?
LpM
Svit, verjamem, da se zdramijo ...
Lepo bodi, Stojan
Maki, res gremo v to smer, ampak sem prepričan, da se tak scenarij še ne bo kmalu zgodil, posledice pa občutimo že kar nekaj časa.
Kruto je, kot tudi tvoja pesem (sem jo prebral), odlična, čeprav glede na tematiko ni. In tako smo zopet pri filozofiji; je pesem dobra ali slaba? Pa saj veš, kaj mislim, da ne bo zamere :-)
Hvala za komentar,
Stojan
Ja, in vse to se zgodi živemu človeku, ker človek je ali ga ni..., vsak je na nek način zadnji.
Tudi vse drugo v pesmi je aktualno. Mi je všeč.
lp
Hvala lepa miko, pač eno od razmišljanj ponuja pesem.
Seveda pa si vsi želimo, da tega ne doživimo.
Lp, Stojan
Hvala dušica in lep dan želim,
Stojan
Zanimiva pesem, morda bi veljalo premisliti o nekaterih krajšanjih:
pogled razbrazdane pogled
izsušenae kožae
slamaste niti preko ramen
rdečina pomešana s črnino
namesto neba
pozabljeni zvoki
davno umorjena čustva
jok brez solz
hoja med ostanki nečesa
kar je daleč nazaj
imelo zelenilo bilo zeleno
pod katerim tam se je igral
otroški smeh
le šum tekočine
ki se je nekoč imenovala reka
zapušča željo po dotiku neba
komaj zaznaven nasmešek
odkrije v spominu trop srnic
še teh nekaj kapljic
izkoristim v telesu
pa grem
brez slovesa
nikogar več ni
da bi mu rekel
zbogom
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Ana hvala, sem popravil, res je nekaj besed odveč.
Lp, Stojan
Čestitke k tej apokaliptični pesmi,
lp, Ana
Hvala Ana,
lp, Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Stojan Knez
- 29. 07. 2021 ob 12:48
- Prebrano 555 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 204.93
- Število ocen: 9