Ob mojem vznožju
si
skotena iz zarjavelih podusti,
mornarka.
Obsegam te, združujem
tvoje palce
s hieroglifi.
Poljub
si,
stik kož,
ki nakazuje milovanje,
vračanje
v isto orbito
nebrižnega obupa vzhičenosti:
obriši
mojo kapljico,
zapisana je,
sporoča, dehti, zatisne;
odnehuje. Negibno gre.
V moje deblo so vrezane
inicialke,
navrtana dupla
in
počasni propad drevesa.
Tvoja krošnja bom,
tvoja senca,
zavetje. Mračnih sten.
Pišem ti.
Pišeš si.
Pisava ni.
Boli. Razleze se preko devetih gora
in devetih voda
in devetih
sten, nebes,
do zlatega peresa
ptice rugalice;
negibne noge
rajske kače
v tvojih kodrih.
V trajnosti
leporečja.
Poslano:
20. 07. 2021 ob 23:58
Spremenjeno:
21. 07. 2021 ob 00:05
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!