Plaval sem plavala
(no, tako me vidite)
po nebu.
Črno morje, svetle poti.

Ah, kaj govorim,
nekaj drugega je.
Gledam tako dol,
vidim ...
mama s sinčkom.
Ona bere svetlečo revijo,
petletnik se pogovarja sam s sabo.
Mamica, kako libe dihajo pod vodo?
Ona rahlo histerično:
RRReci RRRRibe.

Libe.
Kako ...

Ne vem.

Sem odplavala naprej
Kaj bi gledala dol ...
Beda.
Mama pa taka.

Ni odgovora: ne vem.
Ne za petletnika.

Najraje bi ga posvojila
(afnica naj pa naj potem v miru bere
Cosmopolitan.
Da bo vse vedela).

Moram si omisliti otroke. Lunice.
Njihove libe bodo zadovoljno
dihale. Kjerkoli.

Lidija Brezavšček - kočijaž