Torej, ja. Plavam.
Moje morje je črno.
Ampak poti so svetle
(saj veste, lučk imam na pretek).
Čeri ni, dajte no.
Oblaki so.
Samo blazine iz sive vate,
lahko se zaletim vanje,
pa grem kar naprej.
Brez škode zame in zanje.

Ampak samo včasih.
Včasih pa je moje morje sivo.
In se utopim.
Včasih lučke mrknejo,
pa ostanem sama.
Kot vi.
Tudi jaz.

Če ne bi bilo Sonca,
ki obrne moje morje okrog,
na stran modro zelenih odtenkov,
vi ne bi več sanjali z mano.

Plavam, ja.

Lidija Brezavšček - kočijaž