Spoznala sem življenja resnico.
Odprla obzorje tihih prevar.
Ustvari jih um, da zaščiti telo.

Neizgovorjeno gre vse v telo.
Nabira se vse kar težko je priznati.
Nastopi globoka bolečina.

V šoku, kaj čuti moje telo.
Se samo ugasne, da v jok ne prasne.
Misli zbežijo, mene tam ni.
Telo pa ostane, kot prazna lupina.

Dotik tvoj začutim, nekje v daljavi.
A sama ostajam globoko v glavi.
Potisnjena v stanje sem deluzije, 
kjer si zamišljam grozljive iluzije.

Primeš me še malo bolj močno,
in za trenutek se vrnem v telo.
Zagrabim trenutek, ga ne izpustim.
Spet v stiku s sabo si biti želim.

A kaj, ko res hitro praznina se vrne.
Neskončna občutja, premočna so zame.
Opita sem že od boleče omame.
Hvala, da si postavil se zame.

Sama svoja