Bila jesen je,

starčka dva,

starih nog,

bledih obrazov,

ob jezeru hodila sta.

S tresočima rokama,

s srci,

kjer gorje,

bridkosti,

in bitke,

sta držala se,

in brez besed,

hodila sta.

Upogibala sta se med potjo,

kaj ju teplo je življenje,

kje mladost je,

kje je mladež,

kje norčavost,

in igranje,

onadva pa šla.

Jesen bila je,

daleč, tam nekje mladost,

mlada dva,

na videz srečna,

ob jezeru šla.

Stari mož,

njegova žena,

bledo,

tiho sta smehljala,

bledo, tiho in počasi,

sta hodila,

tiho,

tiho govorila.

Starec,

siv,

bolan in skrivljen,

reče ženi:

Glej ta dva!

Ženka,

krivih nog,

in hrbtenice,

reče možu:

Lepa sta!

Gresta dalje svojo,

pot,

mlada dva pa gledata,

se v trenutku skregata,

od zavisti,

od prevare,

od denarja,

od dopusta,

ko mladenič glasno reče.

deklici,

naj sklopi usta.

Jesen bleda je bila,

pozna jesen,

turobna vsa,

starčka dva nasmehneta,

se in,

rečeta:

Oh, uboga ta mladina.

Hodita v jesen bledo,

rečeta,

se smehljata:

Take,

lepe midva stvari,

zamujava.

In v tiho sta jesen,

odšla,

a za njima mlada dva,

od zavisti skregana.

Angel