Prišel si ob sončnem zatonu

kot trubadur,

ko pred zrcalom pletla sem kitke

kot gospodična.

Nocoj bova se prvič ljubila,

kot da je zadnjič,

v pričakovanju nekoč

bova dete povila.

Ostal si,

mi zjutraj zrl v oči

kot ravno skoteni mladiček,           

objel si mi lička,

kot znaš le ti.

Utrujena sva vse doživela

kot pelod in brst,

želim, da ustavi se čas,

kot da ga ni.

Z roko v roki tokrat vsi trije

kot simfonija

puščamo v mivki zdaj sled

kot en tak zapis.

Na obrazih nasmehi,

kot da vse prav je,

verjeti v srečo

kot otrok v Božičkovo vrečo.

Stojan Knez