Na lepi, jasen majski dan,

odprem si vrata ves zaspan.

Prezgodaj nekdo me budi,

kraval je delal kot za tri.

Pri sebi nisem bil, ne zbran,

obetal se mi je nek plan.

Pogledam avto v garaž,

ob njem stoji prjatu Blaž.

Udrihal je čez vse povprek,

ker dal mu nisem pravi lek.

Je zgledalo kot glavobol,

mižal je, gledal le na pol.

Prebudim se, saj to sem jaz,

oddahnem si močno, na glas.

Preklete sanje me moré,

kot vrtoglavca vrh gore.

Vinko Tavčar