Tipajoči koraki se zibljejo
v sapici vetra.
Lovim pisanega metulja
in slišim travniške bilke.
Ujamem leteče trakove svojih misli.
Zakaj ljudi ne ustavijo
izmučene solze skrušenih ljudi?
Zakaj se ne najdejo v dušah
drobnih, skromnih ljudi?
Zakaj?
Svet bi bil lepši!
Zakaj?
Vseh odgovorov na žalost ali veselje ne vemo.
LP, Stojan
Ne dosegamo vrednosti besede človek. Tudi tisti, ki jo, lahko sčasoma otopijo in postanejo brezčutni.
Ampak ni vse črno, še se najde dobrota na svejt.
Prisrčen pozdrav,
m
Ljudje smo slepi al’ pa vidimo le sebe. Vseprevečkrat, žal ...
Uživaj in pusti tiste, ki ne vidijo.
lp
Tako lepa in preprosta metuljeva pesem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ŠpelaU
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!