(Nina Medved: Drseči svet. Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti – revija Mentor, 2020.)

Kako pisati o zbirki, ki si jo spremljal v njeni rasti. Kako jo zajeti, ne da bi ji delal krivico s prevelikim poudarkom na njeni preteklosti, stranskih vejah, sadežih, ki jih je obrodila v drugih bralcih. In kako povedati, da te je ta zbirka zaznamovala, da si tudi sama malo zrasla. Ne zgodi se pogosto, da naletimo na pesnika/pesnico, ki jo tako močno povežemo s knjigo, ki nam jo ponudi, da jo razumemo čisto osebno – tako iz njenega/njegovega vidika kot svojega, bralskega. Tudi zato bo ta zapis bolj pregled pridelkov (ali dobičkov), ki jih je Drseči svet Nine Medved ponudil meni kot bralki, ki sem se po slučaju dogodkov znašla precej blizu njegovim drsenjem, iskanjem oprijema ter ideji – kako odrasti, se razrasti, narahlo, v vse smeri, tudi proti naklonjeni svetlobi, četudi ne za stalno.

Nina Medved je pesnica, kulturna producentka, prevajalka iz francoščine, fotografinja in performerka. Njen prvenec z naslovom Drseči svet je izšel kot produkt Festivala mlade literature Urška, ki vsako leto nagradi najboljše mlade pisce in piske z izdajo knjižnega prvenca. Z obširno in natančno spremno besedo jo je dopolnil mentor Andrej Makuc, knjigo pa krasi čudovita naslovnica in vmesne ilustracije Mete Wraber. Prav celovitost zbirke na oblikovni, vizualni in idejni ravni je tisto, kar na prvi pogled najbolj pritegne. Pred nami je namreč do potankosti premišljena knjiga.

Zbirka, ki premišljuje, kako bo vsemu dala naslov, se zgošča v svojih zaključkih. Prav zato bi lahko idejo celote našli v vsakem od odebeljenih zadnjih verzov, ki so zbrani v končni pesmi z naslovom »kako«. Ideje zgoščanja, lahkotnosti, senc, pršenja, stalnosti, bližine, telesnosti, izgube, jezika in poezije, vztrajanja, ranljivosti se v mojem asociativnem toku neizogibno spletajo v temo odraščanja. S tem ne mislim zgolj odraščanja kot procesa, ko smo prisiljeni ali pač privilegirani, da zamenjamo »otroškost« za nekaj bolj (vsaj po uradni definiciji) stalnega in odgovornega, temveč rast samo. Proces, ko smo primorani premisliti o smeri, v katero gremo – bo to svetloba ali sence in če se pojavijo sence, kaj z njimi –, ter kakšne posledice ta prinaša. Rast namreč ni zgolj rast v pozitivnem pomenu besede, temveč je hkrati tudi od-rast. Vitice, ki želijo najti svoj prostor se morajo odreči opori, nečemu trdnem, da ga lahko osvojijo na novo, ga prilagodijo svoji obliki in zmehčajo njegovo ostrino. Drseči svet namreč osvaja in ustvarja nov prostor na vseh nivojih. Izpostavi materialni vidik, torej iskanje novega doma, zatočišča, v katerem bodo lahko drobne navade dvojine ustvarjale domačno toplino. Se natančno in brezkompromisno loti telesnega prostora, v katerem se kosti sesedajo na predvidena mesta, jajčniki pa čakajo na ugodne razmere zunanjega sveta. V notranjem duševnem prostoru se z lirsko subjektko borimo z grozo, skrbmi in prenavljamo sence, v njenem poetološkem prostoru pa s pomočjo elektrike sestavljamo rečne pesmi, govorimo v jeziku žuželk in iščemo mesta za naslove. Vsi prostori pa imajo skupno podlago – kako ustvariti dovolj oprijemljivega, ki bo hkrati mehek in lahkoten. Lirska subjektka ne pričakuje, niti ne želi najti balvanov, ki bi ji dajali stalno zavetrje, temveč skale drobi, išče ugodne vetrove, ki bodo dovolj prijazni za plapolanje las ali opazovanje zmajev. Ni potrebe po statičnosti, le po dovolj močnih čevljih, ki bodo našli oprijem tudi v drsečem svetu. V tem vidiku se kaže tudi specifika te zbirke, ki kaže na splošnejšo lastnost trenutnega odraščanja. Odraslost namreč ni stalna točka, ki bi jo dosegli ob najmanj petih izpolnjenih pogojih kot pri napredovanju v naslednjo stopnjo neke računalniške igrice, bolj je podobna spolzki strmini, po kateri lahko ob iskanju takih splošnih pogojev hitro zdrsnemo v negotovost in kasneje občutek nemoči. Točno s tem se bori ta poezija – iskanje točke od-raslosti naj ne bo tavanje v iskanju nečesa, kar so z veliko večjo lahkoto nekoč dosegali naši starši, lahko je drsenje in iskanje novih poti, zatočišč. Kar pa je seveda vse prej kot lahko opravilo.

Tudi na oblikovni ravni pesmi dajejo občutek prostornosti. Ker se okrušijo do bistva, delujejo kot zasnutki, vendar ne v nedokončanem pomenu besede. Preko praznine, ki jo puščajo med slikami, dosegajo univerzalnost. Ker je zbirka, kot sem omenila že na začetku, zelo osebna (oz. jo še toliko bolj osebno berem sama), torej izpoved enotne lirske subjektke, ki opisuje lastna intimna stanja duha, nujno potrebuje formo, ki ji bo omogočila, da svoj pogled odpre dovolj široko, da lahko vanj vstopi tudi bralec. In ravno to ji uspeva preko krhkih struktur, ki jih držijo na mestu le tanke nitke, da ne razpadejo pod bralskimi očmi. Ena od teh nitk je tudi enotna struktura oziralnih zaimkov »kako«, ki začenjajo vsako od pesmi, pojavljajo pa se tudi med pesmijo kot podajalci ritma ali nadaljevalci teme/ideje. Zgolj s »kako-ji« se tako pesnica spopade s kompleksno formo poezije ter jo uspe osrediščiti na bistvo – njeno razpršenost pomenov, besed, smisla. Ko tako »vztraja v svoji ranljivosti« tudi doseže, da na pot drsenja in rasti stopimo z njo.

Če torej kot ena od bralskih vitic, ki smo obrasle to knjigo in jo posvojile za svojo, parafraziram verjetno najbolj izpostavljen del knjige (ampak odličnega verza pač ne moreš nikoli ponoviti prevečkrat): vzgajajmo se kot »prostoživeče lončnice« – z dovolj svetlobe in vetra ter z nekaj mehke in udobne zemlje.

***

kako šele na predvečer delovnega tedna

ugotovim, česa se bojijo otroci,

ki ne morejo zaspati.

preveč budni so, sanjavi o tem,

kaj bi lahko doživeli, če bi bilo dovoljeno

ta dan odživeti nekaj radoživih minut dlje.

premalo razumevajoči, zakaj je treba

budilko nastaviti tako zgodaj …

kako si nočejo priznati, da imajo

odrasli pravico odločanja,

ko pripeljejo odejo do brade

in se mamina topla sapa približa,

da pritisne poljub za lahko noč.

kako imajo takrat na voljo

zaupanje ali trmo.

kaj bodo izbrali,

bo povedalo veliko o tem,

kako bodo nekoč vzgajali

prostoživeče lončnice.

Knjiga je dostopna na spletni strani založbe Jskd: https://knjigarna.jskd.si/drseci-svet.