VII
Izvije iz meglic se, mraka, mraza,
zastavi pot ji in ne govori,
v dolbini že pozabljenega laza,
kjer le macesen samotnjak stoji.
Razgrne plašč se kakor krila vranja
in jo pod njim v objemu zadrži,
nad glavo preleti vreščeča kanja,
iz grla tujca strastno zahrešči.
Udarja ji srce kot plašni srni,
ko mesec mu oblizne zal obraz,
zobe, ki beli, ostri kakor trni
popijejo iz žil človeka čas.
Od tebe ljubljena, se dajem srečna
in ker ljubezen sem, postajam večna.
Zopet en lep, globok je prišel v našo vas,
kot bi bil napisan pred stoletjem za današnji čas ...
Stojan
V mraku smo tiho posedeli 'krog prasketajočega ognja; in ona nas je, tako kot vedno, pustila odprtih ust, ko je začela na svoj poetični način pripovedovati svoje brezčasne zgodbe ...
Lep pozdrav, in naj ti bodejo pomladni dnevi čudoviti, kot je tvoja poezija, Poetesa Irena,
Sašo
Lp, Katica
Stojan
Sašo
Katica
najlepša hvala
<3>
Čestitke tudi z moje strani,
lp, Ana
Draga Irena, moj naklon i čestitke od srca na Podčrtanki!
Lp, Katica
Kako lep zaključek! ********
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 22. 04. 2021 ob 05:48
- Prebrano 555 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 315.45
- Število ocen: 16