Odvrgel sem svoj

               stari, oguljeni plašč,

               kakor odvržeš vrečo

               v zabojnik za smeti

               ali kakor pritisneš na gumb

               za vodo v splakovalniku.

               Stari, oguljeni plašč,

               samo še bedna senca

               ostanka nekdanjega blišča,

               na pregibih žalostno oguljen,

               z ožgano sledjo na hrbtu

               od otrplega spanca telesa

               prislonjenega na peč.

               Stari, oguljeni plašč,

               v  katerega prešivu žepa

               sem zadnje čase našel

               le še kako,

               že olesenelo peško granatovca

               samoten, ponikljan novec,

               trikrat prelomljeno vžigalico

               ali posušeno jelkino iglico,

               ne vedoč, kako se je sploh

               znašla v žepu.

               Odvrgel sem svoj

               stari, oguljeni plašč,

               v katerem sva se nekoč

               strastno objemala

               in si se od mraza

               drgetajoča stiskala obenj

               ali pa so se v njegovem žepu

               najini prsti prepletli

               v skrivno sporočilo ljubezni.

               Stari, oguljeni plašč,

               takrat  še popolnoma nov

               mehak in voljan,

               z vonjem po svežem snegu

               in hrustljavih rogljičih iz

               najine kavarne,

               ki sva jih grizljala ob kapučinu

               in nekoč,

               ko si me še ljubila -

               kako si se temu smejala,

               po vonju brinovega žganja,

               nesrečno razlitega čez mizo.

               Sedaj, ko te ni več

               in si le še oddaljen spomin,

               sem odvrgel svoj

               stari, oguljeni plašč

               in z njim vse spomine nate.          

Bojan Foršček