Lovil bi zdaj severnik in stal na pomolu življenja. Besede in misli pustim prazne za sužnje noči. Je hrana za lačne ter slepe od pohlepa.

Odločil sem se - za nič na svetu ostati oklenjen v mrtve podobe sveta.

Stati, zbežati, ko ne morem obupati in se predati. Zmaga drugih na steni časa je odeta v barvo ki boli ter počasi duši razum.

Saj moje nebo bi jokat odšlo, če tvoje sanje bi zgrešile pot.

Mine me teža grdih besed in puščice poguma shranim v kot - za rezervo za jutri, ko bo zunaj cvetel ponos.

Sem pravi lik, ki še vedno zna prepričati na dotik.

Jernej Jager