Zebe me,
zebe me v srcu,
in čeprav sem v peklu vročine,
ne čutim žgoče bolečine,
čutim mraz soljudi,
ki le naprej se jim mudi,
si navidezno vzamejo čas za sočloveka,
a le zato da njim lepše pristoji obleka,
briga jih za sočloveka,
pravijo, da takšno je življenje tega veka,
a ta resnica je tako daleč od resnice
kot Luna od s Soncem obsijane ptice.

Mar jim je za sočloveka,
če le od njega dobijo zaklad tega veka,
- to je denar, ti že prvošolček v trgovini mami “veka”,
ko ne dobi sladkarije,
v njem že duh kapitalizma vpije:
Nekoč si kupil bom “sladkarije”,
nič več ne boste omejevali moje glave norije.
In tako še zadnjič zavpije:
“Nimam časa zate, morda potem,
ko bova oba tam, kjer krt z glavo naprej rije!”

.
.
.

V sosednji sobi slišim,
kako na pol ogriženo jabolko pade v pomije…

JureC