Večji je od Njega,
ki je umrl za nas,
kajti on ne more
umreti, kot ne more
ne umreti, Prometej,
pripet za skalo 1x
za vedno, odprto
drobovje nasiti lačne
bolj kot vsakdanji
kruh, ko jemo Boga.

Tak kot on sem tudi
jaz, ko častim lažne
bogove in se umivam
v njihovi nečisti krvi,
Sonce zahaja za ubogimi
na duhu, sam pa nočem,
da bolečina izgine, saj
pol še jokati ne morem
več, suh jok pa boli še
bolj od suhega kašlja,
ko iz pljuč pocedi se kri.

Tvoje je vse uboštvo
tega sveta, pol Bog
pol Človek, ki izginja
za obzorjem upanja
in se spreminja v čisto
snov, ki trpi še mnogo
bolj kot Satan svoje
muke, ta skala zanj je
kot ulita, kralj vseh
trpečih z blagodejnim
sporočilom, da vsako
trpljenje je zaman.

Tudi sam sem tak kot
ti, ko z odprto dušo
nastavljam se čekanom
časa, daj mi milost,
da ne zagledam svojega
črvivega obraza in
spremenim nazaj se
v pepel, ker jaz rad bi
še živel naprej, od
poraza do poraza,
nič nimam, a tudi če
bi kaj imel, bi razdelil
svinjam, naj se mastijo.

V meni vsi trpeči zdaj
živijo, kot v tebi, ljubi
Prometej, tvoj krik po
življenju povzdiguje
tudi mojo bedno Bit,
ki je šla po gobe, ko
je ozrla sebe, kako
svoje odpadke žre,
da ublažijo njeno
lakoto po padcu.

Ni ti lahko, to vem,
zato te objemam,
trpeči sodrug, iz
istega vira zajemam
kot vsi, in prav počasi
dogorevam, kot mi
v tebi, draga, počasi
prihaja, sonce zahaja
za stisko požrtega
neba, dokler ni le še
zamrznjena krogla
z ostrimi robovi, grobovi
prednikov pa zahtevajo
novo daritev, tokrat
mene, na oltarju
brezprizivnega Življenja.

vidzigon