Devetstoosemintrideseto leto.

Več kot tisoč letna vojna.

Zadnja velika bitka pred zmago

Vietnamcev nad Kitajci.

Morda po tem reka dobi ime Rdeča.

Hodim mimo trupel.

Otopela. Prestrašena.

Krvav zre predse v skrčenem položaju. 

Ne išče pomoči, ne stoka.

Kot da mu je vseeno,

kot da želi za vedno oditi.

Vojaki  pokončujejo

še vse preživele.

Osupnem ob pogledu.

Ne razmišljam.

Primem ga za ramena in odvlečem v podrast.

Ne morem zaspati,

čutim njegov pogled,

solze, izgubljenost.

Meglice zjutraj prekrijejo trupla.

Negujem ga.

Zraste mu dolga brada.

Za celo dlan.

Nikoli ne spregovori besede,

odvrne pogleda od mene.

Razumeva različne jezike,

pogleda pa se vse manj razlikujeta.

Ritual umivanja je tokrat drugačen.

Prime me za dlan in jo nežno poljubi.

Začne peti.

Ne razumem, vendar …

… srce  mi prične  žareti.

Počasi shodi.

Kadarkoli  se mu približam, mi objame

obraz z dlanema.

Kmalu tudi telo.

Ne smeva ostati.

Še vedno je sovražnik.

Ko lune ni na nebu, odideva do morja.

Oprimeva se debla in se prepustiva.

Zjutraj  zagledava 

več tisoč otočkov, obdanih z zelenim morjem.

Najdeva votlino.

Dam mu ime Chien – borec.

Ne govoriva z besedami.

Dokler …

… ne rodim dvojčkov;

Quen – ptica in Hien – nežen, tih.

Otroka razvijeta svojo govorico,

kasneje usvojita najino.

Ljubečo, iskreno, umirjeno, spontano,

kot tudi naše življenje.

Moje ime je Mai – zlata roža …

Zaliv dvigajočega se zmaja nas  varuje.

Ha Long …

Stojan Knez