Zmenek sva imela

      pod staro jablano

                  ob vznožju hriba.

Najini telesi sta bili samo

            polovici ene želje,

porojeni iz hrepenenja

                        ljubezni.

Stik dveh teles je postal

            ena sama energija,

ki se je prelivala

            in krožila skozi naju.

Dotik, vonj, poljub,

            jezik, zobje, koža,

noč tako čutna,

      neskončna in istočasno

            tako minljiva,

                  tako enkratna,

da se je zdelo nemogoče,

                        da bi bilo res.

Toda,

 če se  najini poti

                   nekoč razideta,

bom vedel, da si bila tam,

saj me bo stara jablana

      ob vznožju hriba,

            vedno spominjala nate.

Bojan Foršček