Mah na terasi pred hišo v obliki srčka. Stopim nanj, da dosežem luknjico. Odprem nabiralnik - notri se nahaja pisemska ovojnica.

Navodila, zakonske določbe, pravni pouk, možnost ugovora. Nekdo me ljubi in mi želi to povedati na deklarativni ravni. Zmeden sem in pulz je zmrzal, ki uničuje rastišča osebne inregritete. Čast branim, ime operem, ponosno. Mah mi je priča.

Zavarovalnica mi je na dom poslala papir, kako se lahko pritožim na informativni izračun dohodnine. Klinc gleda še advokatese. Ko sem že sklepal zaključke o tem, da je trenutno največji šit lockdown pride zamrznitev - in brez Google Maps - a sem res ubožec. Jabolk v Brkinih letos zagotovo ne bo. Bega me misel, o navdihujočih sadežih, ki jih podeljuje Borut vsako leto.

Vržem sidro. Že tretji dan sem pod lediščem. Strukture, vlakna, tkanine, wannabe jebeni žamet - vse je v vaginah. In jaz zajebàni v pidžami. Ujet v težo rešetk. Kličem volkove, da se vrnejo v kardelo.

Zatič se ponovno zatakne. Verjetno je kriv mehanizem. Gre za prigode brez konca. Pokličem pomoč, jaz ne zmorem izvleči ključa iz pasti - moj um je delno poškodovan že osemindvajset let.

Vleče me nazaj k sebi, da ujamem še zadnji košček priložnosti zase. Tokrat mi enostavno ne sme spodleteti.

Jernej Jager