Igra malih i velikih brojeva, kroz kratku ljudsku istoriju ... sa sramnom razmenom dobara između naroda odnosno civilizacija, uništavajući se neprekidno... Ali, Kosmos je bez granica i Mesec na dohvat ruke. Možda se već naredna generacija njime prošeta? Treba te cipele za Mesec pripremiti :)

dolgo bo čakala Luna ^_^

Ta mi je pa res Super.

Malo me spominja na cepivo Astra Zeneca...predvčerajšnjim smo se morali cepiti, včeraj se nismo smeli cepiti, danes se pa kar naj cepimo.

Predvsem pa je važen krompir...in to dober.

Hvala

Andreja

dali so nam jo indijanci

mi smo jim dali viruse in jim prinesli civilizacijo

v zameno pa vzeli krompir

Čestitke

Omenil si zanimivo misel. Da nas ne bo toliko kot zvezd. Bog je to sicer Abrahamu obljubil, a kaj je lažnivec. 

Jagoda, hvala, veš da rabim čevlje za luno, ker sem za luno. In, ok, naprimerjanez, se mi zdi, da ima luna dovolj časa, naj čaka. krompir je pa kul, pa je tudi sodil med hudičeve iznajdbe, kot premog. mogoče je pa res, preprosta hudičeva iznajdba. indijanci, se mi svita, imajo lahko precej zamere do laži, ki se ji reče prost tok blaga in ljudi. ni mišljena iskreno. ah, bog pa abraham, za drugega se mi zdi, da je le eden od vplivnih šizofrenikov. ironija te živalske vrste je res brezmejna kot vesolje, to je fact pa naj bo še totum. 

glej, da bodo čevlji taki, da se bodo ujemali z rdečo barvo lune, človek. Takrat.

In mi, vsi, ki smo za luno, na nekaj čakamo z njo, morda nam naša srečna zvezda razodene, kaj je to ... Bog in Abraham nekako ne obvladati didaktike ...

Čestitke za pesem, ki našo neumnost/naivnost/brezbrižnos tako nežno postavlja v nedoumljive sfere kozmosa.

Čestitke k izboru pesmi zime 2020/21 z utemeljitvijo uredništva:

Čevlji za na luno je zelo topla in osebna pesem. Moški lirski subjekt nam z iskrivostjo pripoveduje o sebi: pove nam, koliko kravat ima v garderobni omari in številko svojih čevljev. Razkrije, da je rojen pod srečno zvezdo (ki ji pravi: sonce) pa da se ne znajde v matematiki in na blagajni veletrgovin. Vseeno se znajde, ko je treba: "ločim sicer enokaličnice od dvokaličnic / in znam prešteti prste ene roke / moje številke so vedno točne". Z radovednostjo se srečuje s stvarmi, s katerimi rokuje. Pripoveduje jih tako, da jih lahko razume vsak: "koruza je enokaličnica in spada v družino trav / dali so nam jo indijanci / mi smo jim dali viruse in jim prinesli civilizacijo". S takšnimi redukcionizmi pa ne naredi škode ne zgodovini ne pesmi, saj nas uvaja nazaj v čas, ko smo prvič srkali znanje o svetu -- resnično ali ne -- in pletli svoje lastne mite o življenju. Pesem torej tematizira Zemljo na način, ki nam je morda tuj, a ga vseeno intimno doživljamo. Podobno, kot doživljamo prezenco naše Lune. Čevlje za na luno lahko beremo kot metaforo: tako, kot pravljica za lahko noč pospremi otroka (in pogosto tudi starša) na oddaljene planete, je pričujoča pesem povabilo na nov pogled na zgodovino in (meta)dejanskost našega planeta in življenja na njem. Ta zor, čeprav se razlikuje od teh, ki jih narekujejo zgodovinski učbeniki in druge narative odraslih ljudi, se občuti otroški. Pesem pa ne izpade infantilna, prej nasprotno; njen vtis je igriv in -- z opozarjanjem na marsikaj, čemur se z leti nehamo čuditi - - modrosten. V istem tonu se pesem sklene v zaključek, ki prikliče prastari in obenem -- pazite paradoks! -- otroški, kozmični animizem: "in luna čaka tisti trenutek / ko bo število vseh živih preseglo število vseh umrlih / da se zareži v brk // da se obarva rdeče".  (Luka B.)

Na še veliko imenitnih!

Link na prevod:  https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/154728/cipele_za_po_mjesecu

Lep pozdrav!

JUR

Jure,

lepo, in kot vedno odličen prevod. Hvala!

Lep pozdrav, B.