tamo gde se neki od preostalih mileševski
bledih školskih ispisnika grozničavo njiše
nalik neispravnim metronomima u svojim
dnevnim sobama između zidova hip-hopovske
apokalipse i datuma koje smo zaboravili poput
rascvetanih krajeva kose onda mirise nove
knjige i bergamota vukući se po mojim snovima
kao sva lica sa potera proklinjajući saksofon
što halucinira naduvan iznad vrhova blokova
ili u katakombama udžerica sa periferija
svejedno kao hipsteri upalih očiju u katatoničnim
sumracima naša smrt jaše u krdima
...jazzi, če se sme tako brati. lp. m.
Naravno, što da ne?
Hvala na utisku i komentaru, miko :)
Ginsbergovski katatonični sumraci.
Krda smrti čijem galopu podižem vjeđu vlastita oka.
Tvoja poezija. Meni razlog.
Veličanstveno!
Hvala, nikita, na divnom komentaru i pažnji! :*
mi snameš telo s kosti
in si ga spet oblačim
... pogosto želim verjeti
da je poneumljanje mladostnikov naključno
a mi ne uspeva
Hvala, igorje za reakciju na pesmu.
lp, Jagoda
Pesem, iz katere vrejo podobe in glasovi, kot bi bili vsi hkrati prisotni, čeprav se pojavijo zaporedno, se odlično zlijejo v finale pesmi - edino smrt lahko zaobjame vse to ... čestitke,
lp, Ana
Hvala, draga Ana! :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!