Senca. Svetloba
Lahka kot dih
je moja duša,
velika kot Luna
nad obzorjem.
Razlita po
ravnem vesolju
ziba polsence,
v mrak posega.
Razblini se,
pa se spet ujame;
na poganjku
poje sinica.
O, kako lepo :)
lp
pi
Hvala, draga Irena! Ful sem srečna, da ti je všeč, prijetno presenečena.
Res zelo lepa pesem, sem se malo zaustavila ob omembi duše, ki lahko hitro zapade v patetičnost, ampak se tukaj tako lepo razlije in razraste v sinico.
Čestitke,
H
Hvala, Helena in fino, da ni preenostavna zate :)
Se strinjam, “zlorabljana” duša je hitro patos, ampak mi ne pride na misel noben sinonim... Razen če gremo spet v tujke: anima?
Mirjam
Ampak potem ne zveni. In na sliki se ne odbija.
Jaz bi na tvojem mestu kar pustila duša. Če bi že spreminjala, bi zanjo poiskala metaforo, ampak se mi zdi, da bi potem to bila druga pesem, pa tudi hitro bi se "zahermetizirala", ker bi izgubili tvojo začetno misel.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 02. 03. 2021 ob 21:28
- Prebrano 526 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 186.87
- Število ocen: 10