Balade izpod čelade - 2. balada
Ko sonce se prek griča zvrne
in mrak priplazi v grajske dvore,
dekle se v teme plašč zagrne,
da ji zavetje da do zore.
Utrip srca se zdi preglasen,
odpre si vratca, zaječijo
v mrakobe čas, dan truden, kasen,
lesene dveri zakričijo.
Ko skoraj je v zavetju gaja,
kjer hrzne konj, kot da jo kliče,
morda tja v srh, morda do raja,
k ljubimcu njo, morda biriče,
na rame leže težka roka -
ne, to ni on, ki jo odpelje
stran od moža, izpod oboka
grozljive ječe tja v veselje,
ne, to ni on, ki čaka pod drevesi.
Železna dlan ji stisne grlo,
vzdih smrtni zdrsne med telesi,
huk sovji se zaje v umrlo.
Čestitke Poetesa
''Ko sonce se prek griča zvrne
in mrak priplazi v grajske dvore,
dekle se v temen plašč zagrne,
da ji zavetje da do zore....''
Umijeće je napisati takvu baladu, draga Irena.
Lijep pozdrav,
Katica
... in vse te dlake , ki se dvigujejo ...!
Balada, kot se "šika"!
Lp, Drago
Krasno. Le zadnja kitica se ti je malo razlezla ... Je ne bi formalno približala ostalim?
Svit
Maki
Katica
Drago
Lidija
hvala <3>
Lidija - nekako tako?
ne, to ni on, ki čaka pod drevesi.
Železna dlan ji stisne grlo,
vzdih smrtni zdrsne med telesi,
huk sovji se zaje v umrlo.
Ej, ... :))) točno tako!
Lp, L
Hvala, Lidija.
Lp
pi
Bravo Irena, lepo nadaljevanje ♡
Čestitke.
Lp, Marija
Hvala, draga Marija.
<3>
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 26. 02. 2021 ob 10:05
- Prebrano 546 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 235
- Število ocen: 13