Ko zjutraj sem oči odprla,

v turobnost in sivino sem se zazrla.

Pomislila sem, kako lepo bi bilo,

če sončni žarki, bi mi že zjutraj božali telo.

Dan čisto drugače se začne,

ko oko, ki ravno se odpre,

v sonce zlato se zazre.

Če pa že zjutraj zjoče se nebo,

je vse bolj tiho in žalostno.

Tak dan je turoben

in vse živo se pred dežjem skrije,

ter poskuša čim hitreje prevedrit ta dan,

ki je že po naravi len in bolj zaspan.

Moje misli vremenu se prilagodijo

in na deževno jutro zjokat se želijo.

Počutim se,

kot, da telo moje z nebom bi nekakšen pakt sklenilo,

v soncu bi se veselilo,

a v dežju bi se v lupino svojo skrilo.

darjapeterin