Šepečem, ter v vodnjaku večnosti zajemam kristale življenja. Gre za kristale raznovrstnih oblik, dimenzij ter barv. Včasih ulovim tudi kristale pokvarjenosti, škodljivosti ter zahrbtnosti.

Ozek pramen svetlobe prodira v mračen prostor. Šelestenje papirja, ki se v nežnem drobcu sape ziblje po mizi me opomne, da je danes prvi dan mojih korakov v svet. Gre za stopinje, za katere je nekdo dejal, da se verjetno nikoli zares ne bodo zgodile?

Ali pač ?

1.11.1994 !

Izbral sem si zares zanimiv datum !

Praznujemo ter slavimo!

Močen sem. Močen sem, ko se gre za prijatelje. Močen sem, ko je govora o moji družini ter sorodnikih. Pogumen sem, ko se moram boriti za svoj prav. Ni me strah priznati svojih napak in pokazati vsem, kdo sem - od zunaj ! Od znotraj, globoko v sebi pa sem občutljiv. Nisem tako močen. Narejen sem iz iste snovi, kot mi vsi. Krhkega srca in občutljivega duha. Čutim globoko in intenzivno. Ne pokažem vsega. Ne pokažem vse. Strah je prevelik. Želim in potrebujem človeka, ki bo tukaj zame, v resničnem življenju. Človeka, ki ne bo zapustil moje barke ob najmanjšem sunku vetra. Včasih imam vsega dovolj. Svet lahko zame včasih postane preobremenjujoč. Da, sem zelo močen. A vendar sem le človek. In človek se lahko hitro izgubi in utrudi v tem svetu, ki je kdaj pa kdaj zelo neizprosen in krut. Kljub temu, da odlično surfam na valovih življenjskih preizkušenj, si vendarle moram vzeti tudi čas zase in vedeti, kdaj se ustaviti in spočiti.

Ko se drugi obnašajo nespoštljivo, nočem molčati. Nisem eden izmed tistih, ki vidijo krivice in nepravice in za to ne naredijo ničesar. Če me kdo prizadane ali stori nekaj zlonamernega, se s tem ne sprijaznim, temveč zahtevam pojasnitev in jih izzovem na »razgovor«. Ljudem dam jasno vedeti, da se ne bom igral igric. Rad govorim, a hkrati zelo rad poslušam. Rad se povezujem z ljudmi. Rad prisluhnem novim, neznanim temam in se izobražujem. Nove ideje rad delim z drugimi, a hkrati tuja mnenja ne zanikam in zavračam, ampak jih sprejmem in ne obsojam. Hočem slišati druge, ker jih želim razumeti.

A pride trenutek, ko si želim biti sam in v tišini. Težko mi je pojasnjevati, da je čas zase zame pomemben. Včasih se zaradi močne osebnosti počutim nekoliko egoistično. Toda nisem egoističen in tudi ti nisi. Zakaj?

Večino časa v dnevu smo obkroženi z ljudmi, nenehno v pogonu, v pogovoru, stiku – in to nas lahko popolnoma prevzame. Če ne pazimo, nas lahko tudi zelo izčrpa. In zato je popolnoma prav, da si vzamemo čas zase in se odklopimo od vseh in vsega, kar nam lahko odvzema našo moč. Brez slabe vesti. Ne maram biti v središču pozornosti. Kar je hkrati paradoksno, kajti velikokrat se zalotim, da sem v samem centru dogajanja. Na videz močen in neodvisen ^Jernej, evforičen, radoživ in pozitivno naravnan ter skoraj vedno dobre volje seveda kar privlači množice. Toda moja občutljiva in nežna duša občasno tega ne mara. In stati pod žarometi pred ljudmi, ki jih v resnici sploh ne poznam, je lahko precej zahtevna naloga - ja tudi zame. Kljub temu, da imam vse pod nadzorom (oz. si v danem trenutku ter v okoliščinah - zdaj in tukaj vsaj mislim, da imam) in sem neustrašen bojevnik, se kdaj pa kdaj tudi ustavim in si iskreno prisluhnem.

Kaj si želi duša? Včasih je za to potrebno velikega napora, a rezultati bodo fantastični. Naj nas ne bo strah novih podvigov pri razumevanju samih sebe. Duševni in čustveni fitnes je vreden vsake kapljice pota. Trenutne razmere doma in po svetu so postale zelo dober, uporaben izgovor za nekatere ljudi... Socialno - družbena distanca je že bila prej...Že prej je obstajala... Bila je močno izražena, samo jaz sem bili tako zaveden ter zaslepljen, in kar nisem želel spregledati dejstva, da se je vse to že dogajalo mnogo prej, ko še ni bilo teh razmer ter situacij. Vse to sedaj je zgolj krinka ! Dimna zavesa... Nekateri žele umetniško sliko in predstavo na silo ter na hitro "popačiti", jo zlorabiti in uspostaviti neko novo stanje normale. Želijo prikazati, te prepričati, da je vse to stanje na novo od tega trenutka!

Majn sebe v vsakdanjik tega sveta, in več pozornosti posvetiti sebi. Sem prišel do spoznanja da ta miselnost ni sebična, in to osebno ravnanje in vzgib ne pušča sledi slabe vesti... Svodoba je kisik duše!

Stari obešalnik, na njem precej ohlapna obleka. Nekdo bi dejal, da mnogo preveč za človeka "naše vrste". Ampak ne zame.

1.11.1994 

Jernej Jager