ob močvari črna hiša
dimnik pljuva iskre v noč
netopirji prhutajo
gnezda rac prikriva loč

na močvirnati gladini
mesec lomi svoj obraz
črna mačka ponj se plazi
vran spusti se s krošnje v laz

pajek leze iz napušča
manjka osmo mu oko
ženska v hiši stopi h knjigi
praska že po njej pero

zunaj tam pod staro tepko
čudna senca postoji
zgubil se je mož na poti
gleda - križat se hiti

z jutrom najde pot do vasi
vpraša v krčmi - kdo živi
v borni koči onkraj gozda
strah mu zlezel je v kosti

star krčmar se le nasmehne
v cerkvi sedmo zazvoni

pojo žanjci v rosni travi
v hišah sveži kruh diši

danes bo spet lepo vreme
reče birt obriše brk
jutri bo pa deževalo
gost neznan je dalje mrk -

le kako veš kaj bo jutri
srkne pivo pomolči
v izbi z vonjem iz močvirja
starka v bukvice strmi

do večera spravi žito
pisala je ob polnoč
dežja kličem ker je suša
zemlja rabi novo moč

skednji bodo polni mrve
vse bo dobro vse bo pravo
vse nam da nebo v roke
če poslušat' znaš naravo

ko v sobi nad gostiščem
tujca spanec k sebi vzame
skozi okno piš zaveje
vešča sede mu na rame

pi - irena p.