Sem otrok Sonca,
ki mu spomladi zaigra Kronca (zvonček),
razsvetljujem temo in nebo,
v neskončnost seže moje oko.

- (morda pretiravam,
    a strašno se zabavam)

Sem otrok Domišljije,
brez nje ne prideš v deželo Nije,
! kjer nič ni tako, kot bi moralo biti !,
a vseeno čas teče po Božji niti.

- (morda delam napake,
    in z avtom podiram znake)

Sem otrok Prostora,
kateremu mejo riše reka Sora,
čeprav nevidne moje so poti,
vem, da zdaj bereš jih Ti.

- (to mi zadostuje,
    ko mi sreče kovač svoj čevelj obuje)

Sem otrok - (Ups!) zdaj že Odrasel,
ki bi še vedno rime po listih Pasel,
pa se to ne spodobi,
(saj veste...) - okolica goji pričakovanja do mene / nas skoraj po Božji podobi.

- (a kdo si ti, ki sodiš?,
    da za vratom čutim, kako smrdiš…)

JureC