Marjetica bela, vedno vesela,

v srčku želi si, da bi letela:

nad hišo, nad cesto,

nad hribom, nad mestom,

vse do neba,

kjer je sonce doma.

Želi si objeti modre oblake,

ujeti močan glas vreščeče srake.

Nad širnim bi morjem letela najraje,
obiskala neznane oddaljene kraje.

Marjetica, belo-rumena bučka,

ti boš ostala kar travniška lučka.

Ne rasteš zastonj ob kakšnem potoku,

veselje nudiš vsakemu otroku.

Punčke si pletejo venček tvoj cvetni,

fantje se valjajo, ker so manj spretni.

Tudi na travniku sonček te boža,

prijetno greje, prekrasna si roža.

Čebelica pridna obišče vsak cvet,
hvaležno nabira sladek tvoj med.

»Po nebu naj letajo igrivi vsi ptiči,«

pravi čebela, ki tudi te piči.

Marjetica bela, marjetica zala,

vso to lepoto v opoj si nam dala.

Stojan Knez