So pejsaži, ki me spominjajo na 

pokopališča, nemara zaradi črno-sive, 

zaradi vkopanih detajlov, odgorelih sveč,

zdriznjenih v somrak prevladujočih mnenj. 

Strah me je, da bom zajokala ob skriti, skrušeni 

žalovalki, vztrajni kot Marija iz Magdale, 

a brez najmanjših obetov. Ostra je obala, 

ki razmejuje nedoločno literarnost naivnosti od 

inavgurirane kompetence, od intence ne!, — pa stopi 

čez to ustekleničeno mejo, subjekt, če si dovolj dolgo 

kultiviral izrekanja, luč prižgi, trstičje razmakni, 

na meji med medijema, med agregatnima stanjema reke

in krušljive brežine ti podam preobčutljivo dlan, tebi, 

ki si prepričan v svoj prav in žalovalki, ki je v bolečini 

razpustila voljo. Hej, s tokom plavaj, kvizling v cehu objokovanih, 

ta grobna obala rojeva pesnice in senzibilne pesnice rojevajo 

prihodnost, ne pravoverni, režimski pesniki. Tam

oči črne muce poniglavo sekajo v noč, čeprav je nedolžna 

in čeprav je prava muca. V nerazločljivosti, v krhkosti

sivo-črne obale bog dihne v pesničino dušo in pesem

vzleti.

Mirjam Dular