Ledni piš prebuja me v obraz mi seka sonce,
čez kožo mraz prodira svetla tema mrzla noč.

V zemljo pronica moje truplo čez trugo direkt v zemljo moj život počasi se pretaka v reko in k tebi temno morje.

V oceanih bom užival dokler me ne posrka pekoče sonce v hlape oblakov in ga ponese v neskončno nebo.

Padel bom spet na zemljo pot gre moja spet svoj krog neskončni krog na zemlji očitno ostanem za vedno.

Odvrzi me morje že enkrat mimo oblakov da planem v vesolje in pogledam kaj skriva črna luknja nje polnih nič.

Viki

Aleš Kastelic